Gradiva za izobraževalce in starše

Osnove fotografije za izobraževalce_ke

Uvod

Najprej je potrebno pojasniti, da fotografiranje ni samo tehnično poznavanje in spretnost uporabe fotografske kamere (fotoaparata). Fotografiranje je mnogo več kot preprosto pritiskanje na sprožilec, saj vključuje številne psihofizične funkcije: gibanje po prostoru, opazovanje motivov, dojemanje odnosov med objekti, načrtovanje in odločanje o kadru, nastavitvah in trenutku, pomensko povezovanje notranjega doživljanja z zunanjim svetom, izražanje, ustvarjanje in še bi lahko naštevali. S pritiskom na sprožilec se fotografsko ustvarjanje tudi ne zaključi, ampak se lahko nadaljuje z zbiranjem, razvrščanjem in shranjevanjem fotografij, kreativno obdelavo s pomočjo programskih orodij, razmišljanjem in pogovorom, objavo ali razstavo.

Priročnik je namenjen vzgojiteljem_icam in staršem, da se seznanijo z osnovnimi fotografskimi prvinami, ki jim bodo v pomoč pri delu z najmlajšimi. Za medijsko vzgojo in uvajanje otrok v svet fotografskega ustvarjanja nam ni treba biti niti fotografski eksperti niti umetniški mojstri. Potrebujemo zgolj osnove poznavanja orodij in pripomočkov, s katerimi delamo (fotoaparat, računalnik, program za urejanje in obdelavo fotografij), poznavanja likovne kompozicije in izraznih zakonitosti, ki nam jih ponuja govorica podob. Poudariti velja, da gre res za osnovno predstavitev, pri čemer pa je vsebina strukturirana po področjih, ki jih najdemo tudi v bolj obsežnih knjigah. To pomeni, da bo za tiste z manj znanja morda precej neznanih pojmov, tisti z več znanja pa si bodo verjetno želeli še več in bolj poglobljenih vsebin. Za vse svetujemo, da si po potrebi poiščejo dodatno gradivo, ki ga je na knjižnih policah ali na svetovnem spletu več kot dovolj.

Pri vzgojnem delu svetujemo, da otroci osvajajo znanja in veščine postopoma in v skladu z njihovim psihomotoričnim in spoznavnim razvojem. Spontanost, igra, zabava in eksperimentiranje naj ostanejo poglavitna izhodišča fotografije v tem obdobju.

Vrste fotoaparatov

Beseda ''fotografíja'' izvira iz grškega jezika in dobesedno pomeni ''risanje s svetlobo''. Prva fotografija je s pomočjo fotoaparata nastala leta 1827. Čeprav se osnovni principi fotografije niso bistveno spreminjali, je predvsem način shranjevanja slike skozi čas doživljal velike spremembe. Predvsem izum digitalnih tehnologij (digitalni fotoaparat, računalnik, internet, socialna omrežja) je fotografijo izrazito poenostavil, pocenil in približal množični uporabi.

Digitalni fotoaparat lahko opišemo kot napravo, ki:

• sprejme svetlobo skozi objektiv,
• zazna svetlobo na svetlobnem tipalu,
• analizira in obdela podatke o svetlobi z elektronskim procesorjem,
• shrani podatke na spominskem mediju,
• pretvori podatke v sliko, ki jo prikaže na zaslonu.

Fotoaparati se med seboj razlikujejo glede na naslednje poglavitne značilnosti:

• Velikost svetlobnega tipala in število senzorskih točk (pixlov).
• Možnost avtomatskih, polavtomatskih oziroma ročnih nastavitev.
• Vrsta objektiva in možnost menjave.
• Hitrost fokusiranja in shranjevanja slike.
• Možnost snemanja video posnetkov.

Fotoaparate v grobem lahko razdelimo v tri razrede:

• Mobilni fotoaparati (mobilni telefoni).
• Kompaktni fotoaparati (manjši, cenovno dostopnejši, enostavni za rokovanje – princip ''nameri-in-sproži'', veliko samodejnih programov, zoom objektiv brez možnosti zamenjave).
• Zrcalno refleksni fotoaparati - DSLR (cenovno dražji, zmogljivejši, možnost ročnih nastavitev, možnost menjave objektiva).
• Brezzrcalni fotoaparati – CSC (podobno zmogljivi kot zrcalno refleksni fotoaparati, vendar manjši in enostavnejši za uporabo).

Kateri fotoaparat je najboljši?

Univerzalno najboljši fotoaparat ne obstaja, saj so nameni uporabe, potrebe in želje zelo različni. Za otroke se zdijo najprimernejši fotoaparati iz razreda kompaktnih fotoaparatov. Mobilni telefoni so nekoliko manj primerni oziroma jih je potrebno uporabljati previdno in v skladu s strokovnimi priporočili. Zrcalno refleksni fotoaparati so za splošno rabo pri otrocih prezahtevni, so pa lahko primeren pripomoček za učenje, dokumentiranje dejavnosti oziroma za specifične foto projekte.

Pri izbiri naj igra pomembno vlogo ustrezna velikost aparata, vzdržljivost ohišja, da dobro leži v roki, da ima praktično dostopne tipke in pregledne menije vmesnika. Tehnične specifikacije, kot so veliko število megapixlov ali velik zoom niso najpomembnejše, zadovoljivo kvaliteto imajo tudi fotoaparati iz nižjega cenovnega razreda.

Zgradba fotoaparata

Najpomembnejši deli, ki sestavljajo fotoaparat so naslednji:

• Ohišje
  Od ohišja je odvisna velikost fotoaparata, način držanja v roki in kakovost zaščite pred zunanjimi vplivi.
• Sprožilni gumb
  S pomočjo sprožilca, ki ga aktivira pritisk prsta, se v fotoaparatu odpre zaklop (pravokotna odprtina s premičnimi zavesami), ki glede na trajanje odprtosti določa, koliko časa bo svetloba prihajala v fotoaparat.
• Objektiv
  Objektiv s pomočjo leč skrbi za zbiranje in projiciranje svetlobe na tipalo. Od vrste objektiva je odvisna širina kota zajema slike in možnost optične povečave (širokokotni in teleobjektivi). Objektivi, ki omogočajo spreminjanje zornega kota in spreminjanje optične povečave se imenujejo zoom objektivi. Zelo pomemben del, ki se nahaja v objektivu je zaslonka (odprtina v obliki kroga), ki glede na svoj premer določa, koliko svetlobe bo prišlo v fotoaparat.
• Svetlobno tipalo
  Tipalo je sestavljeno iz množice v mrežo razporejenih senzorjev (pixlov) ki zaznavajo jakost in barvno kvaliteto svetlobe. Z elektronskim nastavljanjem občutljivosti senzorja (ISO) se določa večja ali manjša svetlost slike.
• Gumbi za način fotografiranja
  • Samodejni način (zeleni gumb)
    Nastavitve fotografiranja glede na pogoje avtomatsko nadzira fotoaparat sam.
  • Scenski načini
    Fotoaparat prilagaja nastavitve glede na motiv ali situacijo (portret, nočni posnetki, bližnji posnetki, hitro gibanje motiva, …)
  • Ročni način
    Fotograf samostojno, v celoti ali delno izbira parametre fotografiranja (odprtina zaslonke, čas odprtosti zaklopa, ISO, …)
• Spominski medij
  Na spominskem mediju se hrani digitalni fotografski zapis, ki služi za kasnejši ogled, tiskanje ali obdelavo. Poleg notranjega pomnilnika ima fotoaparat še režo za spominsko kartico, ki omogoča hranjenje večje količine podatkov. Digitalni podatki o svetlobnem zapisu se pretvorijo in hranijo v slikovnem formatu, ki mu rečemo JPG.
• LCD zaslon
  LCD zaslon omogoča prikaz slike, pregled že narejenih posnetkov, spreminjanje nastavitev in upravljanje s fotoaparatom.
• Enota za napajanje
  Za električno energijo lahko skrbijo navadne baterije ali polnilne baterije za ponovno polnjenje.
• Bliskavica
  Bliskavica oziroma ''fleš'' omogoča fotografiranje slabše osvetljenih motivov, ki se ne nahajajo v preveliki oddaljenosti od fotoaparata.

Prvi fotografski koraki

Uporaba fotoaparata pri otroku naj bo prilagojena otrokovi starosti in njegovemu telesnemu in psihosocialnemu razvoju. Prve praktične izkušnje naj pridobiva postopno in skozi igro, pri čemer je potrebno zagotavljati primerno mero varnosti. Potem, ko ga na njemu primeren način seznanimo z delovanjem fotoaparata, naj spozna osnovne sestavne dele, med katerimi naj bodo najpomembnejši:

• gumb za vklop in izklop,
• sprožilec,
• objektiv,

Fotoaparat, ki ga uporabljajo otroci, je smiselno opremiti z zanko za roko. Otroke navadimo, da si takoj namestijo vrvico okrog zapestja, saj se lahko drugače hitro zgodi, da jim fotoaparat pade iz rok. Na začetku jih lahko na to vedno spomnimo s kakšnim stavkom, denimo »Roka skozi zanko«.

Na fotografije otrok se dostikrat prikradejo prstki, zato je dobro, da otroke že pri prvem srečanju s fotoaparatom opozorimo na to, da naj prstov ne držijo pred objektivom.

Priprava fotografskih projektov za otroke

Na našem portalu eduskills.plus smo za vas pripravili veliko fotografskih projektov, ki so primerni za izvajanje v vrtcih in šolah. Vsekakor pa lahko fotografske dejavnosti pripravite tudi sami in jih povežete z večino tematskih aktivnosti, ki se odvijajo v šoli in vrtcu. Tako pri izbiri dejavnosti na našem portalu kot pri pripravi lastnih fotografskih projektov je dobro upoštevati naslednje elemente:

Priprava:

Razmislimo, kako bomo projekt izvedli in kakšne rezultate si obetamo. Po potrebi pripravimo vzorčne fotografije ali druga gradiva, s katerimi ponazorimo tematiko. Dobro je, če z vzorčnimi fotografijami ne pretiravamo, saj se lahko otroci preveč orientirajo po videnem in so pri svojem ustvarjanju manj kreativni.

Izvedba:

Na začetku je dobro izbrati projekte, ki otroke postopoma seznanjajo z delovanjem fotoaparata. Za začetek so posebej primerne dejavnosti, pri katerih si otroci ogledujejo fotografije in opisujejo, kaj je na njih. Prav tako je otroke dobro pobliže seznaniti s fotoaparatom in pri tem lahko za lažje razumevanje uporabimo primerjavo s telesom – objektiv lahko primerjamo s človeškim očesom, sprožilec pa z veko, saj pri odprtju spusti svetlobo v oko (prikaže se slika).

Pri prvih lastnih fotografskih korakih naj imajo otroci čim več svobode za raziskovanje, sama tematika naj bo drugotnega pomena. Spodbudite jih lahko, da se igrajo z razdaljo do objekta, perspektivo, fotografiranjem glede na vir svetlobe in podobno. Ko vidite, da so otroci pri rokovanju s fotoaparatom že precej suvereni, lahko preidete na dejavnosti, kjer fotografija služi kot orodje za kreativno obravnavo določene teme. V vsakem primeru pa naj bo veselje do kreativnega udejstvovanja in izražanja pri fotografiji na prvem mestu.

Delo v paru in skupini: En fotoaparat namenimo paru ali manjšemu številu otrok, ki se izmenjujejo pri fotografiranju. Tisti, ki ravno nimajo na voljo fotoaparata so lahko portretiranci v fotografiji ali drugače pomagajo fotografu. Če je potrebno, določimo časovno obdobje, po katerem otroci zamenjajo vloge.

Samostojno delo: Eni skupini otrok razdelimo fotoaparate, druge otroke pa medtem zaposlimo z drugačno dejavnostjo – lahko gre za dejavnost povezano s tematiko ali prosto igro.

Refleksija:

Po tem, ko so otroci posneli fotografije, jih obdelali in shranili na računalniku, je dobro v skupini opraviti tudi refleksijo o dejavnosti. Skupaj se pogovorimo o doživetem, ugotovimo, kaj je bilo otrokom všeč in kaj jim je delalo težave in si to tudi zabeležimo, da v nadaljevanju lažje pripravimo dejavnosti, ki so prilagojene skupini. Prav tako pogovor nudi priložnost za analiziranje posnetih fotografij, v smislu, da omogoča razmislek o učinku določenih pristopov: kadriranja, svetlobe, izbire motivov ipd.

Otroci skozi refleksijo utrdijo pridobljeno znanje tako o novih fotografskih prijemih kot tudi o tematiki, ki je bila posredovana. Skupen pogovor je lahko vir novih idej in smiselno zaokroži dejavnost.

Osnove fotografije

Fotografija pomeni mnogo več kot objektivno ''preslikavanje'' in dokumentiranje realne stvarnosti. Vsaka fotografija je enkratna in je poleg tega tudi odraz fotografovih čustev in razmišljanja. Kot taka s svojimi likovnimi elementi tudi na strani gledalca vzbudi enkratne notranje odzive.

Otroku naj fotografiranje predstavlja predvsem igrivo dejavnost, pri kateri se lahko svobodno izraža. Otrok običajno hitro, spontano in intuitivno osvoji fotografski medij, saj mu je neverbalna – vizualna komunikacija velikokrat bližja kot verbalna. Čeprav v fotografiji obstajajo tudi pravila, se zato pri vrednotenju otrokove ustvarjalnosti raje izogibajmo ocenam kot so pravilno – napačno, ampak raje prisluhnimo, kaj nam želi povedati.

V fotografiji poznamo in smo pri delu z otrokom pozorni na naslednja področja:

• Ostrenje

  Običajno si želimo, da je objekt, ki ga imamo na fotografiji namen prikazati oziroma izpostaviti, najbolj oster del na sliki. To bomo dosegli tako, da bomo fotoaparat v roki usmerili tako, da bo fokusna točka, ki jo predstavlja majhen kvadratek na zaslonu oziroma v kukalu fotoaparata, padla točno na izbrani objekt. Ko gumb sprožilca pritisnemo do polovice, fotoaparat samodejno izostri objekt, kar običajno slišimo kot kratek pisk oziroma vidimo, da kvadratek spremeni barvo. Ko je fokusiranje uspešno, lahko sprožilec pritisnemo do konca.

  Na fotografiji bomo opazili, da so predmeti, ki se nahajajo bolj daleč ali bolj blizu od fokusiranega, na sliki manj ostri oziroma bolj ali manj ''zamegljeni'' (globinska ostrina).

  Če želimo kompozicijo slike, pri kateri se fokusirani predmet ne bo nahajal točno v središču slike, med držanjem gumba sprožilca na polovici (zaklenjen autofokus) premaknemo fotoaparat levo – desno ali gor – dol, tako da dobimo ustrezno kompozicijo. Ko smo z njo zadovoljni gumb stisnemo do konca.

  Da bo ostrina na fotografiji dobra, je pomembno, da imamo ob pritisku na sprožilec stabilno držo telesa in da držimo fotoaparat v roki kar se da mirno. To naredimo težje pri daljših časih zaklopa, ki se nastavijo ob šibkejši svetlobi. Zaradi tega je verjetnost, da bo fotografija zabrisana oziroma ''stresena'', večja.

  Za otroke je mirno držanje fotoaparata in hkratno pritiskanje na sprožilni gumb lahko kar zahtevno opravilo. Otrokom razložimo in z njimi vadimo, kako lahko fotoaparat držijo v roki čim bolj mirno in kako lahko z malo razširjenimi nogami stabilizirajo držo. V kolikor je mogoče, si lahko pri stabilizaciji pomagajo tudi s tem, da telo, roke oziroma fotoaparat naslonijo na stabilen objekt v bližini (drevo, zid, klop, …)

  

  

  

  

  

  
• Osvetlitev

  Od fotografije pričakujemo, da bo primerno osvetljena, ne bo v celoti pretemna ali presvetla, niti ne bodo pretemni ali presvetli posamezni deli.

  Za ustrezno osvetlitev skrbi vgrajen svetlomer fotoaparata, pomembno vlogo pa imajo tudi nastavitve treh glavnih elementov: čas osvetlitve oziroma čas odprtosti zaklopa (največkrat so časi izraženi v tisočinkah, stotinkah in desetinkah sekunde, lahko pa trajajo tudi dlje), velikost odprtosti zaslonke (f-vrednost) in občutljivost svetlobnega tipala ISO. Vsi trije elementi so med seboj povezani. Bolj kot je odprta zaslonka, krajši je čas zaklopa in obratno. Čas zaklopa se lahko skrajša tudi tako, da se poviša vrednost ISO, vendar se v tem primeru lahko na sliki pojavi zrnatost oziroma šum.

  Na osvetljenost fotografije imata seveda vpliv tudi jakost svetlobe (dan – noč, sončno – oblačno, zunaj – notri, …) in izvor svetlobe (spredaj, zadaj, s strani, …). V kolikor so površine, ki jih zajamemo s fotografiranjem osvetljene z zelo velikim svetlobnim razponom, se pogosto zgodi, da so deli fotografije popolnoma temni oziroma popolnoma svetli – ''prežgani''.

  

  

  

  

  
• Kompozicija

  Kompozicija nam pove, kako so vsi motivi (figure, objekti, ozadje idr.) razporejeni po površini oziroma, kako sestavljajo celotno fotografijo in v kakšnem odnosu so si med seboj. Motivi lahko tvorijo ali se povezujejo v različne likovne elemente, kot so točka, krivulja, diagonala, trikotnik, krog, vzorec, tekstura, idr.

  Ker smo ljudje izrazito vizualna bitja se dojemanje prostora in občutek za likovno kompozicijo začne razvijati že v ranem otroštvu. Zato so lahko že otroci ali popolni laiki brez posebnega znanja in zgolj na podlagi intuicije sposobni vsako kompozicijo opisati kot npr: všečno ali nevšečno, urejeno ali neurejeno, uravnoteženo ali neuravnoteženo, statično ali dinamično, polno ali prazno, mehko ali trdo, …

  Glavni dejavnik, ki pri fotografiji določa kompozicijo je kadriranje (okvirjanje). Z opazovanjem in gibanjem po prostoru najprej izberemo glavni motiv, mu določimo položaj v prostoru (levo – desno, spodaj - zgoraj, centralno – tretjinsko idr.), razmerja in odnos do drugih motivov in perspektivo pogleda nanj (žabja, ptičja, …)

  Pri kadriranju si pomagamo z uporabo objektiva, s katerim zajamemo širši ali ožji kot pogleda.

  Pri kadriranju si pomagamo z uporabo objektiva, s katerim zajamemo širši ali ožji kot pogleda.

  Kompozicijska prvina je tudi razporeditev in odnos med svetlimi in temnimi deli fotografije. Ravno tako je pomembna barvna kompozicija, ki je odvisna od razporeditve in odnosa med različnimi barvami oziroma barvnimi skupinami (hladne, tople barve).

  Občutek globinske predstavljivosti ustvarjamo s pomočjo linij, prekrivanja predmetov, velikostnih odnosov, globinske ostrine itd.

  Občutek globinske predstavljivosti ustvarjamo s pomočjo linij, prekrivanja predmetov, velikostnih odnosov, globinske ostrine itd.

  

  

  
• Fotografski žanri

  Danes je skoraj nemogoče našteti, koliko vrst ali žanrov fotografije obstaja. Žanre namreč lahko delimo glede na različne kriterije kot so: vrsta fotografskega medija, tehnike, metode, nameni, motivika idr. fotografiranja. Tako poznamo:

  • digitalno in analogno fotografijo,
  • barvno in črno-belo fotografijo,
  • umetniško, komercialno, fotožurnalistično, znanstveno, vojaško, priložnostno (''snapshot'') idr. fotografijo,
  • umetniško, komercialno, fotožurnalistično, znanstveno, vojaško, priložnostno (''snapshot'') idr. fotografijo,
  • režirano in nerežirano fotografijo,
  • studijsko, ulično, podvodno, ''dron'' fotografijo,
  • portretno, pokrajinsko, arhitekturno, tihožitje, narava, astro idr. fotografijo.

• Izraznost v fotografiji

  Za vsako fotografijo lahko rečemo, da ni samo ''zamrznjen'' posnetek objektivne stvarnosti, ampak da je tudi nosilec oziroma posrednik subjektivnih interpretacij, idej, zgodb, emocij, razmišljanja, komunikacije, domišljije ipd.

  Fotografski izraz omogoča in spodbuja več stvari. Najpogosteje je to prikazovanje oseb (portretov) z njihovo obrazno mimiko, gestami rok, držo telesa, oblačili, medsebojnimi odnosom idr.

  Lahko je to fotografiranje različnih motivov, ki v človeški kulturi simbolizirajo različne pomene (npr. cesta, hiša, stopnice, drevo, različne rastline, živali, sonce, ogenj, led, oblak, križ, vozel, …).

  Lahko je to fotografiranje različnih motivov, ki v človeški kulturi simbolizirajo različne pomene (npr. cesta, hiša, stopnice, drevo, različne rastline, živali, sonce, ogenj, led, oblak, križ, vozel, …).

  Izraznost v fotografiji poudarjajo kontrasti in nasprotja med različnimi motivi ali likovnimi elementi (blizu – daleč, majhno – veliko, hitro – počasno, črno – belo, preprosto – zapleteno), včasih pa tudi podobnosti in stičnosti, ki so na fotografiji prikazane.

  Tudi večja ali manjša abstraktnost slike lahko gledalcu pomaga, da v fotografijo vnese svojo subjektivno interpretacijo.

  Za fotografije z najmočnejšo zgodbo večkrat rečemo, da so enkratne in da so bile posnete v ravno pravem, odločilnem trenutku.

• Prenos in shranjevanje fotografij na računalniku

  Ravno toliko veselja kot samo fotografiranje ponujajo tudi nadaljnji potrebni koraki in ustvarjalni postopki, v katerih morajo aktivno sodelovati tudi sami otroci.

  Prva stvar, ki jo po fotografiranju naredimo je, da fotografije prenesemo na računalnik, na katerem si predhodno organiziramo smiselno strukturo in poimenovanje datotek. To je pomembno zaradi tega, da bomo kasneje v množici številnih fotografij lažje našli, kar želimo.

  Pozorno pregledamo vse fotografije, saj se na večjem zaslonu lahko opazijo stvari, ki jih prej nismo videli. Po pregledu naredimo selekcijo in se odločimo katere fotografije lahko zbrišemo in katere so primerne za nadaljnjo obdelavo, tisk, objavo ipd.

  Vedno skrbimo, da naredimo in hranimo rezervne kopije podatkov tudi na drugih medijih.

• Obdelava fotografij z računalniškim programom

  Glede na naše in otrokove računalniške kompetence izberemo in uporabljamo primeren in dostopen računalniški program za urejanje in obdelovanje fotografij.

  Za delo z otroci, ki pri tem sodelujejo je dovolj, da uporabljamo nekaj osnovnih kreativnih funkcij kot so: izrez (crop), svetlobna korekcija, barvna korekcija, prilagajanje velikosti (resolucije) slike za namene objave na internetu, pošiljanja po e-pošti ali tiska.

• Predstavitev fotografij

  Kreativni proces, v katerem spet aktivno sodelujejo otroci, se nadaljuje tudi z razmislekom in izvedbo predstavitve ene ali več fotografij. Če je fotografij več, jih lahko povežemo skupaj v kolekcijo, serijo, kolaž.

  Fotografije lahko predstavimo v obliki video projekcije, tiskane razstave, fotoknjige, objave na internetu / socialnih omrežjih, E-pošte ipd.

  Pri predstavitvi fotografij smo pozorni na pravico vseh vpletenih v spoštovanje in varovanje zasebnosti.

  Otroke lahko spodbudimo tudi k temu, da dajo izbranim fotografijam naslov. Naslov, ki ne opisuje zgolj tistega, kar je vidno na fotografiji, lahko nadgradi fotografijo in predstavlja dodaten ustvarjalni element.

  

  

  
• Omogočanje odziva gledalcev

  Kreativni proces naj vključuje tudi gledalce, ki lahko s svojimi komentarji, predlogi, razmišljanji in pohvalami pomembno prispevajo h krepitvi pozitivne samopodobe otrok in motivaciji za nadaljnji napredek.

  Pogovore, ki potekajo v vzgojni skupini ali v družini je primerno moderirati s strani odraslega.

  Odzive gledalcev na prikazane fotografije lahko dobimo tudi s pomočjo socialnih omrežij, knjige vtisov ob tiskani razstavi, e-pošte idr.