Slika, ki se spreminja
Namen dejavnosti je iz fotografije ali otrokovega likovnega dela ustvariti agamograf, dvodimenzionalno sliko, ki z opazovanjem iz različnih kotov ustvarja tridimenzionalno iluzijo.
Vnaprej pripravite natisnjene fotografije otroških portretov ter drugo likovno gradivo.
Otrokom pokažite končan agamograf in razložite, kako je izdelan. Otroke vprašajte:
Otroci raziskujejo, podajajo svoje ideje in predloge, iz česa vse bi lahko sami izdelali agamograf. Ponujeni so različni likovni materiali, vzgojitelj pa otrokom pomaga pri izvedbi.
Pokažite, kako se karton prepogne v obliko pahljače. Otroci izmenično lepijo vnaprej označene trakove izbranih fotografij na podlago. Po končani izdelavi svoj agamograf obračajo in opazujejo, kako se slika spreminja.
Z otroki sedite v krog in načnite pogovor:
Izdelane agamografe razstavite. Otroci jih opazujejo in komentirajo, kaj vidijo in kaj se spreminja. Dejavnost se zaključi z razstavo agamografov v prostorih vrtca za druge otroke in starše.
Kaj je agamograf? Agamograf je oblika umetniškega izražanja, ki uporablja optično iluzijo za ustvarjanje likovnega dela, ki se spreminja glede na kot opazovanja. Ta slog umetnosti je dobil ime po izraelskem umetniku Yaacovu Agamu, ki je ustvarjal kinetično umetnost, ki se sama premika ali zahteva gibanje opazovalca, da se doseže želeni učinek.
Dejavnost povezuje likovno izražanje z raziskovanjem vizualnih učinkov skozi ustvarjanje optične iluzije. Otroci raziskujejo, kako se slike in fotografije spreminjajo glede na kot gledanja, ter se seznanjajo z osnovnimi pojmi zaznavanja in optičnih iluzij. Vloga vzgojitelja je nuditi podporo pri sestavljanju pahljače, določanju širine trakov, označevanju in oštevilčenju ter prikazu načina prepogibanja.
Kako izdelamo agamograf?
Vzgojiteljice so natisnile fotografije otroških portretov z različnimi čustvi. Otroci so izbrali po dve fotografiji, iz katerih so izdelali agamograf.
E. P.: »To mi je bilo zelo zanimivo delati, ker sem delala s K. J. V neki knjigi o parfumih sem videla fotografijo gospe z rožnatimi lasmi. Kakorkoli sem jo gledala, je bila vedno enaka. Sebe pa lahko vidim črno in belo. Na beli sem žalostna, na črni pa jezna.«
M. D.: »To je bilo res super! Izbral sem fotografijo, kjer sem policist, in drugo, kjer nisem.«
M. J.: »Meni je to zelo čudno. Moja sestra je malo črno-bela, ko pa gledam z druge strani, je rumena.«