Prepoznavanje obrazov
V urah pred skupinsko aktivnostjo mentorji fotografirate obraze otrok – a le polovično: od brade do nosu ali od nosu do lasišča. Fotografije, ki jih potem iztiskate, bodo na skupinskem srečanju služile za vodeno igro prepoznavanja.
V pripravljalni fazi mentorji fotografirate obraze otrok in, kot navedeno zgoraj, to storite le polovično. Fotografije iztiskate in prinesete na skupinsko srečanje.
Otroke povabite, da sedejo tako, da bodo vsi dobro videli fotografijo, ki jo boste držali v rokah. Otrokom poveste, da so to fotografije, ki ste jih posneli z njimi prejšnje dni. Prosite jih, da pričnejo z ugibanjem. Odgovori bodo zagotovo hitri in spontani, če pa bo potrebno, otroke nevsiljivo usmerjajte z nadaljnjimi vprašanji.
Po opravljeni ustvarjalni aktivnosti se z otroki zadržite pri zbiranju vtisov. Udeležence povprašajte po idejah za ponovitev takšne situacije z drugačnimi podobami.
Prihodnja srečanja lahko popestrite s fotografijami delno zakritih obrazov oseb iz vrtca, kot so vzgojiteljice in vzgojitelji ter tehnično osebje.
Človeškemu očesu je mnogokrat dovolj le majcen detajl, da iz njega ugane celoto. Pri pričujoči aktivnosti se želimo posvetiti ravno tej plati kognitivnega procesa. S to vizualno vajo se pri otroku krepi zmožnost v danem kontekstu videti “širšo sliko”. Pri vsem tem pa sta enakega pomena tudi sama interakcija in družabna povezanost med otroki.
Otroci so brez večjih težav poimenovali dele obrazov nepoznanih ljudi. Nato so ugotavljali, kateri vrstnik je na razrezani fotografiji. Brez težav so vrstnika prepoznali po očeh, laseh; težje pa so vrstnike prepoznali samo po fotografiji posameznega dela obraza (npr. nosu, uhlja, obrvi). Otroci so nato iz fotografij delov obraza poljubno sestavljali celote in se ob tem smejali, saj so sestavili “nove prijatelje”.